Gostišče Tolc

Goveja juha te impresionira, a sploh še nisi poskusil zelenjavne. Žlikrofi so doma čez hrib in krapi čez planino, a na ene in druge moraš v Sorico. Mohant je dosti bolj znan, a soriški s’r gre med junaki od ust do ust. Dnevna kosila so za radovedne, za domače jedi pa je potrebno izbrati število hodov. V Tolcu niti hribovski domačini niso za šankom, temveč v bogato založeni vinski kleti, domačega tepkovca pa ne naročajo ob pivu, temveč ob sladkih orehovih štrukljih v vinski omaki.

To je Slovenija, ki je gastronomska regija, toda brez letnice in ne le evropska! Zato, ker je v tako majhni deželi toliko lepot, da se ob njih vedno znova najdejo junaki, ki nam jih želijo ohraniti. Tako, da pred svojimi ekološkimi kmetijami nimajo avtobusnega parkirišča in pred svojimi domačimi kosili ne dolgih vrst.

Tolc v najlepši slovenski vasi, kot vam bodo zatrdili domačini in kot jo je slikal njen najbolj znani sin, impresionist Ivan Grohar, tako kulinarično preseneti, da spremeni še mit o domačih gostilnah, ki se naj ne bi spreminjale. Gre, namreč, za to, da na takšnih planinskih obronkih in na tako ekološki kmetiji, seveda, pričakuješ dobro domače kosilo. Ki ga tudi dobiš. Le da čisto drugače, kot si pričakoval! Tolc, ki bi še Groharja impresioniral, je Gostilna Slovenija 2.0!