Gostilna Dobnikar

Dobnikar ima svojo Katarino, s katere ima razgled vse do doline. Iz nje vodi več cest in vse so vijugave, ozke in strme, toda zato imajo Ljubljančani na Katarini za izlet, narezek, ocvirke in koline svojega Dobnikarja, ki ima zato zanje vedno dovolj prostora. Čeprav se ne ve, je Topol ali je Katarina, se ve, da je to tam, kjer je Dobnikar.

Vse piše že na tabli pred vrati, zato se znotraj ne bere, temveč je. Čeprav, Dobnikar na Katarino ne vabi z velikimi porcijami, ampak z obetom, da se boš dobro najedel. Najprej, torej, prekajen goveji vrat, domača suha klobasa in domača salama iz svinjskega mesa, ker dišijo do doline. Potem ocvrti žabji kraki ali bikovi prašniki. Po obari ali juhi pa še tisto, po kar smo prišli na Katarino: kmečka pojedina! Torej, vsega po malem, pečenice, krvavice, prekajenih svinjskih reber, kislega zelja in repe, praženega krompirja in ajdovih žgancev.

Na Katarino se hodi na martinovanje, na prvomajski golaž z nageljnom, na pustovanje, rojstne dneve, praznovanja, toda najraje na koline. To je tista pojedina tradicije, nostalgije, ugodja in udobja. To imamo vsi (Slovenci) radi. Če ne greš (k Dobnikarju) na koline, nisi pravi … Koline morajo tako dišati, da se moraš doma preobleči; morajo tako cvrčati, da preglasijo kakofonijo nedeljske jedilnice; morajo tako mastiti, da moraš na koncu pod nujno zvrniti vsaj enega ta kratkega, in morajo ostati tako dolgo v ustih in v spominu, da se hočeš na Katarino čim prej vrniti.