Gostilna Pri Kuklju

Če so kaj res slovenske jedi, potem so to potice in štruklji! A zakaj je potem le en Kukelj in zakaj so gluhi žganci in pehtranka velikanka le v soboto in nedeljo? Zakaj je le pri Kuklju potica le sveža? Ker je pečena, ko prvi gostje pridejo na kosilo, in je zmanjka že popoldne … Zakaj je le pri Kuklju orehova potica le za praznike, drugje pa ali celo leto ali pa sploh ne … Zakaj le pri Kuklju ne poslušajo gostov, ki hočejo sredi avgusta ocvirkovko, pa čeprav kolin ne bo pred novembrom … Zakaj je le pri Kuklju ob račjih prsih, ki se kopajo v lastnem in še pomarančnem soku, kostanjev štrukelj … Zakaj je le pri Kuklju ob svinjskem fileju z gorčičnimi semeni, ki ima tako rad sušene jabolčne krhlje iz stare peči na drva iz bližnjega Gradeža, še rumenjakov štrukelj … Zakaj le pri Kuklju ajdov štrukelj s skuto spremlja tele od jelena v divjačinski, a ne težki, temveč v lahki omaki … Zakaj so le pri Kuklju štruklji lahko tako gluhi in tako vzhajani, napihnjeni, penasti, mehki, voljni, da na sebi ne potrebujejo ničesar drugega kot le malo opraženih drobtin in zraven žlico pečenkine omake … Zakaj tudi drugje vsako jutro ne vstanejo ob štirih, da zamesijo potico iz poltretjega kilograma moke in 22 rumenjakov, če je to res naša, slovenska, največja specialiteta?!

Že od 1790 se je šlo h Kuklju na ajmoht, vampe, golaž, pisan kruh in štruklje. Že od babice Lojzke je pri Kuklju telerflajš. In od 2009 že šesta generacija Kukljev, Margareta Damjanič, brat Andrej in sestra Petra, dokazuje, da so najboljši štruklji gluhi, najboljša gobova juha je od cvička pijana, najboljša pečenka je iz vratu in najboljše so Kukljeve potice! Le potice in štruklji? Ne, pač pa je pri Kuklju ob znameniti cerkvi z dvema zvonovoma sredi Velikih Lašč vse hišna specialiteta! Ko vstopiš, diši po jurčkovi juhi, z majhnimi maščobno-zeliščnimi očesi, z ravno prav kisle smetane, da ni bela, z drobno zrezanim krompirjem, ki jo zgosti, z jurčki, ki so čvrsti, saj se je njihova letina pravkar začela. In, seveda ter predvsem, z njihovim vonjem, ki ga je polna vsa kukljevina. Toda, saj dobre gobove juhe kuhajo na Slovenskem še marsikje, tudi drugi gobe nabirajo, ne le odmrzujejo, in ne pomagajo si vsi z vrečkami ter moko. Zakaj je prav Kukljeva nekaj posebnega? "Naša je s cvičkom! On jo najboljše okisa."