Gostilna pri Lipi - Tašner

Saj morda je še kje skoraj tako dobra, toda tam se ne imenuje tako. Pohana kura pri Stari lipi je mariborska znamenitost, kot stara trta, oziroma, Zlate lisice ni več, toda Pri lipi je ocvrt piščanec še vedno enako zlato zapečen. Saj je veliko lip pri nas, tudi na Lackovi jih je za cel drevored, in tudi slovenskih gostiln je kar nekaj, ki imajo enako ime, toda tako kot je Stara lipa le ena, je tudi pohana kura le - Lipina.

Prava stara, tradicionalna, slovenska gostilna, ki se je znala upreti skominam mladosti in je tudi v tretji generaciji še vedno z jedmi, okusi in gosti prve. Članstvo v takšnih gostilnah se prenaša z doto, oporoko in geni. Ata natoči, mama nadzira, hči pa gospodari tako, da je vedno polno. Gostilna Pri lipi je zgled, kako mora in kako lahko tako dolgo, tako dobro in tako uspešno funkcionira (le) družinska gostilna! Tako, da je stara kuharica šla po 46 letih v pokoj, a je nove pred tem vsega naučila. Da bi bilo veliko parkirišče lahko polno od jutra do jutra, a je le od zgodnjega dopoldneva do poznega popoldneva, da sta nedelja in ponedeljek družini sveta, da rezervacije sprejemajo le na fiksni telefon, a ga ne dvigujejo, ko je gneča … Da so tudi gostje družina, zato komaj preživijo tista dva tedna, ko so Tašnerji na dopustu, z lastnega dopusta pa se nikoli ne vračajo v nedeljo, saj bi jih sicer še doma do torka preganjalo domotožje.

Pri lipi je vedno polno, ker tukaj vsi vedo, po kaj so prišli. Te porcije tradicionalne gostilniške domačnosti - od “goveja ali gobova, danes pa imamo tudi bučno?“, do pohane kure “s kožo ali brez?“, ker vmes se ve, da bo najboljša solata, na koncu pa še najboljši štrudl -, si nočejo kvariti z branjem jedilnega lista, z naročanjem vinske spremljave, z odstranjevanjem okraskov s pečenke, s sabljanjem noža in vilic pri glodanju kure. V Lipo že pridejo veseli, saj jih na daleč pozdravlja znani vonj, in iz Lipe gredo veseli, ker vedo, da se bodo kmalu vrnili.